Štiri leta z Bronom – našim koker španjelom
Pred štirimi leti smo v svoj dom sprejeli malega, živahnega koker španjela po imenu Bron. Takrat nismo vedeli, v kaj se podajamo. Zdelo se nam je, da bo to le simpatičen kosmatinec, ki nam bo delal družbo. A Bron je v naš dom prinesel veliko več – energijo, veselje, gibanje in čisto posebno toplino, ki nas spremlja vsak dan.
Hitro smo spoznali, da koker španjeli niso le prikupni spremljevalci, ampak delavni, radovedni in zelo čuteči psi. Bron nas je naučil, da ta pasma potrebuje veliko gibanja, mentalne zaposlitve in rutine. Najraje uporablja svoj nos – obožuje iskanje po vonju, raziskovanje gozda in “gozdni agility“, kjer z veseljem skače čez debla, pleza po koreninah in se preizkuša v ravnotežju.
Z leti sva odkrila tudi svet mantrailinga, kjer sledi vonju ljudi. Zadnje leto trenirava po Kocherjevi metodi, in v tem oba neizmerno uživava. Ko mu nadenem oprsnico in pokažem vonj, se iz razigranega kužka spremeni v osredotočenega iskalca. Njegova vztrajnost, koncentracija in veselje do dela so res nekaj posebnega.
A Bron ima še eno veliko ljubezen – vodo. Obožuje plavanje in se brez pomisleka zapodi v vsak ribnik, potok ali jezero. Letos nas je med dopustom presenetil – ni le plaval ob nas, ampak je z nami tudi skakal v vodo, kot pravi vodni navdušenec. Njegova sreča v teh trenutkih je nalezljiva – tisti čisti pasji užitek, ki nas vedno nasmeje.
Ko smo ga sprejeli, smo razmišljali, da bi ga morda usposobili za terapevtskega psa. Ima namreč naravno nežnost, potrpežljivost in sposobnost pomirjanja. A sčasoma smo ugotovili, da je pravzaprav on terapevtski pes za nas. Ne želimo ga obremenjevati z dodatnim stresom – raje ga pustimo, da v svojem tempu in na svoj način zdravi nas. Še posebej je odličen terapevtski kuža za naše otroke. Čuti njihova razpoloženja, jih nežno spremlja in zna biti ob njih v tišini, ko ga najbolj potrebujejo.
Seveda pa življenje z njim ni le igra in sprehodi – nega njegove dlake je posebna zgodba. Njegova svilnata dlaka zahteva redno krtačenje in čiščenje ušes, kar mu ni vedno najbolj po godu. A tudi tu napredujemo – počasi se uči sprejemati nego z več zaupanja, midve z njim pa potrpežljivosti. Zdaj se že skoraj z užitkom prepusti krtačenju, če ga spremlja nežna beseda in priboljšek.
Ko se ozremo nazaj, vemo, da si brez Brona težko predstavljamo svoj dom. Je naš spremljevalec, učitelj in vir smeha. Njegov prihod nas je povezal, nas naučil potrpežljivosti in nas vsak dan spomni, kako dragoceni so majhni trenutki – sprehod po gozdu, kapljice vode v dlaki, mehka tačka na kolenu.
Nismo vedeli, v kaj se spuščamo, ko smo ga sprejeli. Zdaj pa vemo, da smo dobili nekaj neprecenljivega – prijatelja, ki nas uči, kako preprosto je biti srečen, če znaš resnično živeti v trenutku. 
