Po štirih letih se vračam k poročnemu fotografiranju.
Ne impulzivno, ne iz nostalgije, ampak zavestno.
Poroke sem za nekaj časa odložila iz več razlogov. Eden pomembnejših je bil ta, da nisem našla snemalca, s katerim bi lahko delovala kot usklajena ekipa. Verjamem namreč, da je poročni dan preveč pomemben, da bi vsak delal zase. Ko ni sodelovanja, trpi celotna zgodba para.
Drugi, globlji razlog pa je oseben.
V preteklosti sem bila že večkrat v času porok skoraj soudeležena v prometni nesreči. Ob tem nosim tudi svojo osebno izgubo – izgubila sem očeta in strah pred tem, da se lahko v hipu vse spremeni, je v meni ostal. Ta strah ni izginil. Je pa z leti dobil drugo mesto.
Poroke so delo z veliko odgovornostjo. Z dolgimi dnevi, potovanji, prisotnostjo in popolno zbranostjo. In bila sem iskrena do sebe: v tistem obdobju nisem mogla stati v tem prostoru z dovolj notranjega miru.
Danes je drugače.
Otroka sta večja. Jaz sem bolj umirjena. Izkušnje so se usedle.
In veselje do dela na porokah je ostalo – morda celo močnejše, kot je bilo prej.
Vračam se k poročnemu fotografiranju s popolno odgovornostjo.
S tehnično opremo, ki mi omogoča zanesljivo delo v vseh pogojih.
Z zavedanjem, kaj pomeni biti del neponovljivega dne.
In z jasnimi mejami – nudim izključno poročno fotografiranje.
Če ta zapis bere kateri od snemalcev, ki išče fotografa za sodelovanje: z veseljem se povežem. Verjamem v ekipno delo, spoštovanje vlog in mirno, usklajeno prisotnost na poročni dan. Dober odnos med fotografom in snemalcem se vedno pozna tudi v končnem rezultatu za par.
Poroke me še vedno globoko nagovarjajo.
Ne zaradi popolnosti, ampak zaradi pristnih trenutkov, pogledov, tišine med besedami in odnosa, ki se takrat zgodi. Danes jih znam opazovati brez hitenja in brez potrebe po dokazovanju.
Vračam se počasi, premišljeno in z veliko spoštovanja – do parov, do sodelavcev in do sebe.
Če iščeta fotografa, ki razume težo dneva in hkrati vidi lepoto v drobnih trenutkih, se veselim vajinega
